Povzetek

Pogledali si bomo osnovne pojme povezane z inovacijskim procesom in osnove ustvarjalnega procesa. Še posebej pa se bomo posvetili tehnikam, s pomočjo katerih kreiramo ideje, tako v skupini kot tudi individualno.

Sodobni čas je dobesedno prežet z gesli o ustvarjalnosti. Komaj še najdemo oglas resne firme, ki išče nove sodelavce, ne da bi v taki ali drugačni obliki omenjala ustvarjalnost. Seveda mnogi o sebi mislijo, da izpolnjujejo zahtevane pogoje in se prijavijo na razpis.

Potem takega človeka zaposlijo in pričakujejo od njega nove ideje, originalne rešitve problemov, s katerimi se srečujejo, ali pa izboljšanje organizacije podjetja, tehnoloških postopkov in podobno. Marsikdaj se izkaže, da je vodstvo z novim sodelavcem stavilo na napačno karto. Zaposlijo človeka, ki zna delati le po navodilih, ne da bi k skupnim naporom prispeval vsaj kanček novih idej.

Z ustvarjalnostjo - v najčistejšem pomenu te besede - je približno tako kot z raznimi talenti. Marsikdo med nami ima talent za glasbo, umetnost, organizacijo ali kaj podobnega, vendar je to premalo. Če nimamo ustrezne izobrazbe, če talenta nismo razvili, lahko sicer večinoma zaigramo enostavno skladbo na harmoniko, amatersko narišemo pokrajino ali pa pojemo v domačem pevskem zboru, kaj več pa le v izjemnih primerih. Če hočemo biti profesionalni, moramo vse talente neprestano razvijati.

Ustvarjanje je namreč stalen proces. Ne more se ustaviti pri eni sami novi zamisli, še posebej ne, če je nekdo ne zna tudi uresničiti. Pianist, ki za nekaj časa zanemari igranje klavirja, le s težavo znova doseže staro formo. (Likar, 1998)

Načinov, kako priti do idej, je mnogo. Porajajo se med delom, slučajno nam padejo na pamet v trenutku, ali pa se do rešitve dokopljemo postopno. Ideja se lahko porodi med sanjami in dnevnimi sanjarjenji, na koncertu in drugje, lahko pa kreativnost vzpodbujamo tudi načrtno.

3.1 Definicija osnovnih pojmov

Najpogostejši pojmi, povezani z inovacijami, s katerimi se srečujemo v poljudni in strokovni literaturi, nimajo splošno veljavne definicije. Različni avtorji navajajo različne, a večinoma medsebojno podobne razlage.

Tudi opredelitev ustvarjalnosti ima toliko neznank, da se celo veliki poznavalci človekove osebnosti ob iskanju prave definicije o njej razhajajo.
Ena od najpogostejših opredelitev pa vendarle je, da za ustvarjalca štejemo vsakogar, ki išče oz. najde nekaj novega, česar prej še ni bilo. Ustvarjalci so ljudje, ki znajo postavljati in razreševati probleme. Za inovativnost velja sposobnost preoblikovanja že obstoječe snovi v koristno novo obliko ali kombinacijo, ki pa je včasih tako drugačna, da izgleda povsem nova.

V nadaljevanju so za glavne pojme prikazane glavne definicije iz različnih virov, ki opisujejo iste pojme z nekoliko različnih zornih kotov.

Inteligenca

Med avtorji, ki obravnavajo temo inteligenca, ni pravega soglasja glede razlage ali kategorizacije izraza inteligenca. Popolni angleški slovar navaja, da je inteligenca 'konstrukt, ki ga merimo s standardiziranimi testi'. Po besedah prof. Trstenjaka (Trstenjak, 1981) lahko vsa doslej navedena pojmovanja inteligence spravimo na nekaj skupnih imenovalcev:

Inteligenca je tesno povezana z zmožnostjo posameznika, da spoznava in rešuje probleme ter se prilagaja novim nalogam in okoliščinam življenja. , da spoznava, vzpostavlja in uporablja odnose med stvarmi, odpira in rešuje probleme ter ustvarjalno razmišlja.

Ideja - zamisel, navdih, inspiracija ?

Ideja je zamisel, ki se porodi inventorju sama od sebe ali ob nekem dogodku. Običajno se hitro pojavi, vendar lahko tudi hitro izgine, zato ni najpomembnejši trenutek, ko nas nekaj navdahne, temveč poznejši trenutek, ko se te ideje zavemo in postanemo nanjo pozorni. (Trstenjak, 1981)

Inovativnost in inoviranje

Pri inventivnosti kot tudi pri inovativnosti tako kot pri ustvarjalnosti govorimo o lastnosti ljudi, pri inoviranju pa gre za dejavnost, ki je z inovativnostjo povezana.

Invencija 

Invencija predstavlja idejo, opis ali model za novo ali izboljšano sredstvo, proizvod, proces ali sistem. (Devetak, 1980)
Invencija ja nov domislek, ki bo morda kdaj postal uporaben in koristen. (Rebernik, 1997)

Inovacija

Najprej nastane invencija, nato potencialna inovacija, ki pomeni uporaben, a ne še nujno donosen ali kako drugače koristen nov domislek. Šele zadnji člen v invencijsko-inovacijski verigi je inovacija, to je vsaka dokazano koristna novost.

Inovacije niso le tehnično-tehnološke novosti, temveč so lahko tudi družbene, netehnološke narave, ni pa inovacija katerakoli novost. (Rebernik, 1997)

OECD definira tehnično - tehnološke inovacije kot: 'prvo uporabo znanosti in tehnologije za nov namen s komercialnim učinkom in kot tisto, kar vodi do ustvarjanja novega proizvoda ali do znižanja proizvodnih stroškov za že znane proizvode.' (Javornik, 1990)

Tehnična izboljšava

Tehnična izboljšava je tehnična rešitev, dosežena z racionalnejšo uporabo znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov, s katerimi se doseže večja storilnost, boljša kakovost proizvodov, prihranek pri materialu, boljša kontrola proizvodnje in boljša varnost pri delu. (Devetak, 1980)

Primer:
Vzemimo npr. bicikel. Osnova za delovanje je bila iznajdba kolesa (krožnega elementa), ki se je z vrtenjem skoraj brez izgub premikal po podlagi. Ko so povezali 2 taki kolesi z ogrodjem in dodali sedež je to predstavljajo inovacijo. Dodatne inovacije na poti k današnjemu biciklu predstavlja pogonski mehanizem in krmilni mehanizem, ki ga prvi bicikli še niso imeli. Danes pa smo priča mnogim tehničnim izboljšavam (V-bremze, vzmetenje, pedala...), ki osnovno inovacijo doponjujejo.

VELIKI SLOVENCI Janez Vajkard Valvasor - Kako uliti kip v enem kosu Vsestransko izobraženi in ustvarjalni JANEZ VAJKARD VALVASOR (1641-1693) je nadrobno opisal svojo ožjo rodno deželo v več kot 3000 strani obsegajočem in bogato ilustriranem knjižnem delu Die Ehre des Hertzogthums Crain - Slava vojvodine Kranjske (1689). Načrtoval je tudi izdajo tehnične in tehnološke enciklopedije. Na cesarsko pisarno je naslovil predlog za lažje premagovanje gorskega prelaza Ljubelj s tunelskim prevrtanjem Karavank. Izumil je postopek za fino ulivanje bronastih plastik, za katerega je domislil sistem ulivnih in oddušnih kanalov, tako da je bilo mogoče tudi odlivanje večjih kipov v enem kosu. Opis tega postopka, ki so ga uspešno preskusili pri odlivanju Marijinega kipa za (ohranjeno) znamenje v Ljubljani, je poslal Kraljevi družbi v London, skupaj z izvirnim opisom in razlago presihajočega Cerkniškega jezera. Slovita Royal Society je leta 1687 sprejela Valvasorja med svoje člane.

3.2 Načini razmišljanja

Bistvo ustvarjalnega mišljenja je, da za obstoječe probleme iščemo in najdemo rešitve tam, kjer jih s klasičnimi načini razmišljanja ne moremo najti. Dve osnovni obliki razmišljanja sta:

	konvergentno,
	divergentno razmišljanje.

Konvergentno razmišljanje 

Pri konvergentnem razmišljanju so vse misli usmerjene k iskanju ene same rešitve problema. Gre za podoben učinek kot pri uporabi leče. Vsi žarki, ki gredo skozi konveksno lečo, se zbirajo v gorišču.(Pečjak, 1989). Ne glede na način iskanja je možna ena sama pravilna rešitev. Vsi reševalci istega problema pridejo do iste rešitve. Način razmišljanja je povezan z več dejavniki, med katerimi so glavne osebnostne značilnosti, kultura, pridobljene navade iz šole, ki vzpodbuja predvsem konvergentni način razmišljanja.

Tipično za konvergentno razmišljanje je na primer reševanje križank, pri katerih se ve, da je v stolpcu možen en sam pravilen odgovor. Podobno je z inteligenčnimi testi. Zasnovani so tako, da je možna točno določena rešitev, najpogosteje ena sama.

Tipičen konvergentni mislec je bil Sherlock Holmes oziroma njegov literarni 'oče' Sir Arthur Conan Doyle. Ne glede na širino problema in majhno število začetnih podatkov, povezanih z njegovimi primeri, je znal najti pot do končne rešitve. Ta je bila vedno ena sama. Toda na svoji poti je uporabljal tudi divergentno razmišljanje.

Divergentno razmišljanje

Divergentno razmišljanje je v bistvu ustvarjalno. Pri tem ne gre za eno rešitev, ampak jih poskuša ustvarjalec odkriti čimveč.

Če uporabimo isti primer leče (tokrat konkavne), vidimo, da se ob prehodu skozi to lečo snop žarkov razprši. Podobno je z mišljenjem. En problem povzroči več različnih misli, asociacij in možnih rešitev.

Velik divergentni mislec je bil ameriški iznajditelj Edison. V njegovem času je ameriška vlada razpisala natečaj za izdelavo nekega stroja. Več visoko tehnično usposobljenih ljudi je v zahtevanem roku s težavo našlo 3 rešitve. V poročilu so navedli, da so s tem izčrpane vse možne variante. Edison je nato v dveh dneh odkril 48 variant istega stroja.

V firmi bi morali biti najbolj iskani ljudje, naravnani na divergentni način razmišljanja, a žal veljajo marsikdaj za največje motilce ustaljenega - torej konvergentnega razmišljanja. Taki neprestano razmišljajo o novih rešitvah, dajejo vedno sveže predloge in so zato za podjetje pravi zaklad. (Likar, 1998)

Povezanost izkušenj in ustvarjalnega dela

Večina ljudi je vkalupljena v toge načine razmišljanja. Rešitve, do katerih pridejo, so take, da ne opazijo drugih, boljših, izvirnejših. Eden od dejavnikov, ki vplivajo na togost mišljenja, so izkušnje. Raziskave so pokazale, da je pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost šibka, ker tak človek nima znanj in izkušenj, ki bi jo omejevala. Pri srednji izkušenosti je ustvarjalnost največja. Pri zelo visoki pa znova upada, ker se zaradi pretirane izkušenosti mislec vrti v zaprtem krogu svojih izkušenj in ne more ven iz njih. (Likar, 1998).

Slika 1. Ustvarjalnost glede na izkušnje

Prikazana je povezava med izkušnjami in ustvarjalnostjo. Zelo velike izkušnje zmanjšujejo ustvarjalnost. Ker so vzrok miselni okvirji zaradi velikega znanja in izkušenj, je možno z 'miselnim odmikom' od utečenega načina razmišljanja ohranjati nivo ustvarjalnosti.

3.3 Tehnike ustvarjalnega razmišljanja

Včasih se pojavlja vprašanje, ali je ustvarjalnost mogoče pospešiti . Odgovor je pozitiven - vsaj do neke mere. Miselni mehanizem za povečanje kreativnosti je moč vzpodbujati tako, da lahko proizvede čimveč tvornih idej. Človek, ki hoče ustvarjati, mora biti sposoben 'proizvajati' najbolj nenavadne kombi-nacije - take, ki niso zapisane na nobenem programu - da iz navidezno zelo zapletene naloge ustvari novo, najraje enostavno rešitev. Pri ustvarjalnih pobudah si mora človek priklicati v spomin svoje umske zmogljivosti in jih osredotočiti na izbrani problem. Razpoznati ga mora iz čimveč zornih kotov, ga analizirati in primerjati z dejstvi ter spoznanja povezati. Šele, ko se njegove domneve z njimi ujemajo, ga to vodi do popolne ali delne rešitve.

Inovativnost je mogoče vzpodbujati tudi čisto tehnično.Raziskovalci ustvarjalnosti so iznašli vrsto načinov, kako vzpodbuditi 'speče možgane', da se aktivirajo in začno delovati v novem ritmu.

Prof. dr. Vid Pečjak je pripravil vrsto strokovnih priročnikov, ki nam dajejo vpogled v tehnike za ustvarjanje novih idej. Če vse tehnike, s katerimi si pomagamo pri kreiranju idej, združimo in jih poskušamo ovrednotiti, lahko rečemo, da se pri tovrstnem delu lahko poslužujemo katerekoli tehnike in katerekoli kombinacije, ki nas pripelje do iskanega cilja. V nadaljevanju so okvirno predstavljene tehnike za produkcijo novih idej.

Od ideje do uspešne tržne realizacije je dolga pot. Le majhen del idej gre uspešno skozi vsa sita, ki jih predstavljajo vsi interni filtri v podjetju in na koncu še tisti bistveni - tržišče. Znano je, da le vsaka četrta tehnološka novost najde svoje mesto na tržišču. Ostale propadejo ali pa jih je potrebno spremeniti v taki meri, da jih tržišče sprejme. Pri mnogih proizvodih, ki so v osnovi preveč oddaljeni od dejanskih potreb tržišča, to ni možno. Ideje so sicer brezplačna dragocenost, a do njih moramo biti skrajno kritični. Pred odločitvijo o resničnem začetku inovacijskega projekta, ko začnejo stroški strmo naraščati, je potrebno skrbno preveriti vse dejavnike uspešnosti

Slika 2. Življenjski cikel ideje

Le redke ideje 'preživijo' pot do uspešne realizacije. Med mnogimi idejami jih preide v fazo razvoja in proizvodnje le delček. Izmed tehničnih novosti, ki so se že pojavile kot izdelek na tržišču, jih 'preživi' le četrtina. Zato je potrebno, da razpolagamo s čim večjim številom idej, izmed katerih lahko izberemo zares dobre.

Možganska nevihta (Brainstorming)

Splošno o možganski nevihti

Možganska nevihta (vihar, burjenje možganov) se je rodila v Ameriki. Utemeljil jo je psiholog Aleks F. Osborn. Njegova osnovna ideja je bila v tem, da se je mogoče s tako imenovanim 'burjenjem duha' naučiti ustvarjalnosti s treningom.Možganski vihar je metoda, ki gradi na skupinskem reševanju problemov in je uporabna skoraj za vsako področje človekovega delovanja. Kadarkoli gre za iskanje novih zamisli, novih rešitev, pristnih novosti, se zatečemo k diskusijski skupini, ki v neformalnem vzdušju in prav takem razgovoru jedri nove ideje. (Pečjak, 1989)

Prvo pravilo je, da je treba iz tega procesa izključiti kritike in kritikastre, ki vsaki ideji nekaj ugovarjajo. Njihovo kritikastrstvo se kaže ob vsaki novi ideji, na primer na take načine: 'Ne gre, ne znamo; to je neodgo-vorno; to so pogruntali že Nemci; zakaj pa ne bi uvozili; nimamo..., saj podjetje lepo uspeva; samo novosti nikar; riziko; kaj pa...' in tako dalje in tako naprej.

Drugo pravilo, ki ga mora upoštevati organizator možganske nevihte, pa je, da ni primerno vabiti na take seanse ljudi, ki so "okuženi" s svojo veliko strokovnostjo. Taki živijo v svojem miselnem kalupu in niso sposobni pogledati čez svoje miselno obzorje. V vsako idejo vključujejo svoje obstoječe znanje. Izkušnja kaže, da je utečena skupina sposobna proizvesti kakih 50 različic rešitve nekega problema, zelo kreativna pa tudi 200 in več. Vendar je končni rezultat mnogo skromnejši, saj je samo kakih 5% idej dobrih in uresničljivih.

Skupina za kreiranje idej

Poznavalci takih sej priporočajo udeležbo le 5 do največ 15 ljudi, optimalno 6 -12. Če je udeležencev manj, se debata ne razvije, pri večjem številu nastopajo pri udeležencih zavore. Te sestoje večinoma iz občutka, da bodo pri ostalih izpadli smešno. Najbolj nenavadne ideje, ki dajo včasih rezultate, se pojavijo pri kakšnih 8 do 10 udeleženih. Marsikaj pa je odvisno tudi od vodje skupine.
Za člana skupine možganskega viharja predstavlja pravo zlo tudi človek, ki hoče biti pametnejši od vseh. Tak nemudoma prevzame vodstvo sestanka, slišati je samo njega in vsem udeležencem vsiljuje svoje ideje.
Dobre ideje se lahko skrijejo tudi, če vodja sestavi neheterogeno skupino glede na službene položaje. To pomeni, da povabi nadrejene in močno podrejene sodelavce. Slednji ob širokih obzorjih nadrejenih in zaradi njihovega poznavanja problemov niso več sposobni proizvajati novih idej in se s svojimi idejami nočejo smešiti pred šefi.
Že nekaj časa se uveljavlja načelo, da je razumno vabiti na možganski vihar tudi strokovnjake s področij, ki niso v neposredni povezavi s problemom, o katerem naj bi se pogovarjali. Klasičen primer predstavljajo sestanki - v bistvu možganski viharji, ki jih je prirejal mikrobiolog, izumitelj cepiva proti poliomielitisu, dr. Jonas Edward Salk. Na svoje seanse namreč ni vabil samo strokovnjakov s svojega področja, ampak so bili na njih redni gostje filozofi, umetniki, pesniki, javni delavci in drugi. Na teh možganskih viharjih so se rojevale sijajne strokovne rešitve, ki niso zrasle samo v glavah strokovnjakov, ampak ljudi, ki so prihajali iz povsem drugih okolij, kot je bilo Salkovo. (Likar, 1998)

Prostor

Prostor, v katerem vodja skliče udeležence 'burjenja duha', ne sme biti niti prevelik, saj se v njem udeleženci počutijo izgubljene, niti premajhen, da ne bi vzbujal občutka natlačenosti. Že dejstvo, da je v sobi telefon ali mobitel, predstavlja pri kakšnem udeležencu zavoro, saj morda prav v tistem času pričakuje klic. Večina sestankov take vrste je namreč sklicana v dopoldanskem času in prav to je lahko razlog za kakšno nestrpno pričakovanje klicev.

Kadilci naj tistih 30 do 60 minut, kolikor naj traja možganski vihar, potrpijo.

Faze poteka kreativnega dela

Skupina prične s 5-10 minutnim ogrevanjem. Gre predvsem zato, da preskusi 'delovanje' metode in se pripravi na pravi vihar. Problem naj bo enostaven, da udeleženci ne trošijo preveč kreativne energije. Če je skupina že uigrana, ta del ni potreben.

Slika 3. Možganska nevihta

Po nekaj deset minutah se doseže največja produktivnost idej, ki nato postopno upada. S krajšim odmorom se lahko doseže začasen porast ustvarjalnosti.

Po začetnem ogrevanju vodja udeležencem predstavi problematiko in jo osvetli z več vidikov. Po potrebi udeleženci postavljajo vprašanja toliko časa, da je problem popolnoma jasen. Vodja tudi pove, na katerih vidikih problematike naj bo v času 'nevihte' poudarek. Nekateri avtorji pri zahtevnejših problemih predlagajo, da se udeleženci seznanijo s problematiko že nekaj dni pred sejo.

Že na začetku sestanka ob tej tehniki mora voditelj s svojo avtoriteto preprečiti sleherno kritiko in zmajevanje z glavo nad 'norimi' idejami, dvomi v možnost uresničenja neke ideje in podobno.

Vodja

Vodja skupine je pri možganskem viharju - pa tudi pri drugih tehnikah pomembna oseba. Na to mesto je treba postaviti komunikativnega človeka, ki zna začutiti utrip skupine, ki razume in vzpodbuja razvoj idej in je sposoben izbrati 'kompatibilne' udeležence.

Ena bistvenih nalog vodje je, da koordinira potek možganske nevihte. Pomembno je, da preprečuje kritične pripombe, ki hitro ustavijo tok idej. Jasno je, da mora prav on vzpodbujati debato. Dobro je, če ima za možne zastoje že vnaprej pripravljenih nekaj idej, ki so lahko provokativne in morajo vzpodbuditi reakcije prisotnih.

Zapisuje ideje, ki se porajajo med seanso. Pri tem se dobro obnese velik kos papirja na steni ali na mizi, na katerega se piše s flomastrom. Ves čas seanse mora biti viden vsem udeležencem.

Ker mnoge dobre ideje pridejo mnogim ljudem na misel šele po sestanku, poskrbi, da so zapisana tudi njihova naknadna razmišljanja.

Kritično ocenjevanje idej

Pri sestavi skupine za ocenjevanje idej moramo ločiti producente idej od ocenjevalcev. Če so eni izključno ustvarjalni, potem morajo imeti drugi že analitične sposobnosti.

Ocenjevalci si morajo postaviti kriterije, po katerih bodo delovali, sicer se utegnejo zgubiti v nepreglednosti idej.

Če je idej mnogo, jih je koristno razvrstiti po skupinah s podobno vsebino. Po prvem hitrem pregledu se določi ožji izbor dobrih idej, ki jih natančno preverimo iz vseh pomembnih zornih kotov. Izbira teh je specifična in je odvisna od problema, možnosti izvedbe in drugih dejavnikov, ki so natančneje obdelani v ostalih poglavjih.

Ideje, ki trenutno niso izvedljive in bi bile lahko še kdaj zanimive, se spravijo v predal in čakajo časov, ko bodo postale dragocene. (Likar, 1998)

Variante možganske nevihte

Philips buzz 66

Metoda predstavlja mini varianto možganske nevihte in je primerna za srečanja z mnogo udeleženci, kjer je premalo časa za 'nevihto'. Udeleženci se razdelijo v skupine po 5-6 oseb. V času 6-10 minut člani skupin pod vodstvom vodje kreirajo ideje, ki jih nato še kritično pretresejo ter izberejo nekaj najboljših. Kasneje vodje poročajo udeležencem o izbranih idejah. Metoda služi kot dopolnitev ostalim metodam skupinskega dela na seminarjih in drugih srečanjih.

Tehnika najbolj nore ideje

Najbolj nenavadne ideje, ki so se porajale v času klasične nevihte, predstavljajo pogosto novo originalno izhodišče. Tako skupina po koncu klasične 'nevihte' izbere nekaj najbolj nenavadnih idej in jih skuša spremeniti v uporabne.

Obrnjena možganska nevihta

Gre za enako tehniko kot pri klasični obliki, a ustvarjalni del poteka na temo: Zakaj ne? Iščemo torej protiargumente proti določeni ideji in s tem preverjamo možnosti, zakaj ta lahko spodleti. Uporablja se kot metoda za preverjanje kakorkoli pridobljenih idej ali pa za iskanje pričakovanih protiargumentov nasprotnikov z namenom, da se nanje pripravimo. (Likar, 1998)

Slika 4. Inovacijski proces z metodami kreativnosti

Proces tehnike kreativnega mišljenja (miselne nevihte). Za poglobljeno delo lahko opcijsko izvedemo še 'nevihto' na temo najbolj nore (a potencialno zanimive) ideje in z 'obrnjeno možgansko nevihto' preverimo kakovost ideje.

Druge tehnike ustvarjalnega razmišljanja

Gordonova tehnika 

Avtor te tehnike je William Gordon, ki je deloval v svetovalni ustanovi Arthur D. Little v Cambridgeu. Tehnika temelji na njegovi teoriji ustvarjalnosti in možganski nevihti. Preden orišemo osnovne principe Gordonove tehnike, se moramo vrniti k možganski nevihti. Pri njej so v skupini zbrani običajno ljudje, ki poznajo zastavljeni problem in področje, ki ga mislijo oplemenititi s svojimi idejami, zato se z novimi predlogi bolj ali manj gibljejo v območju znanega. Predlogi, ki med možgansko nevihto priplavajo na površje, imajo tudi nekaj čustvenega naboja dajalcev predlogov in jih je težko selekcionirati.

Pri Gordonovi tehniki pa take zagate odpadejo. Člani seanse, razen vodje, namreč ne vedo, za kaj pravzaprav gre. Predloge morajo dajati samo glede na problem, ki jim ga je zastavil voditelj. Pravi namen jim razkrije šele na koncu nevihte.

Zaradi nepoznavanja problema udeležencev je pri Gordonovi tehniki zavrtost med udeleženci manjša, zato so ideje originalnejše, kar je njena največja prednost.

Glavna potencialna slabost pa nastopi, če voditelj ni vešč svojega opravila. V tem primeru lahko sestanek zvodeni in nima pravega rezultata. Vodja mora biti ustvarjalna oseba, ki je sposobna uravnotežiti širino problema in z njo povezano originalnost idej s konkretnimi rezultati. Omejitev za pogosto izvajanje metode je tudi njena dolžina, saj traja 3 ure. (Likar, 1998)

Zapisovanje idej (Brainwriting)

Za angleški izraz brainwriting najdemo v strokovni literaturi več slovenskih prevodov: možgansko zapisovanje, zapisovanje misli, idej. Zapisovanje idej je izvedenka dosedanjih načinov možganske nevihte in je uporabno v bistvu v vseh vejah človekove dejavnosti. Lahko jo definiramo kot metodo, ki v nasprotju z možgansko nevihto, kjer pridejo do izraza ljudje, ki so produktivnejši, če diskutirajo, zadovolji vse tiste, ki svoje ideje laže izrazijo s svinčnikom in papirjem. Tehnika ni primerna za manj izobražene in take, ki niso sposobni pisnega komuniciranja. Posebno dobra pa je zato, ker ni problema dominatnih oseb.

Zapisovanje idej se najbolj obnese pri reševanju nekoliko širše zastavljenih problemov. Med pisanjem naj ljudje ne pazijo na pravilnost pisanja. Udeležencev naj bo 4-7, sestavljanje skupine pa poteka po enakih kriterijih kot pri miselni nevihti.

Tehnika se je dobro obnesla na tečajih in seminarjih, kjer lahko oblikujemo veliko število majhnih skupin, saj vloga vodje ni bistvenega pomena. Zanimiva pa je tudi glede na čas, saj je znano, da nudi organizatorjem seans v kratkem času zelo veliko idej. V razmeroma kratkem času, v 30 minutah, kolikor 'zapisovanje' traja, je produkcija idej zelo velika. (Likar, 1998)

Usmerjene (prisilne) povezave 

Gre za tehniko, ki temelji na naključno izbranih besedah in iskanju povezav med njimi. Naključje kot pomemben dejavnik pri nastajanju idej na ta način torej umetno ustvarimo.

Namen tehnike je, da se izognemo ustaljenim načinom razmišljanja in praksi iskanja rešitev v okviru znanega. Čim dlje se ukvarjamo z enim problemom, tem bolj stereotipno je naše razmišljanje. Zaradi vedno bolj poglobljenega znanja postajajo pogosto tudi rešitve zapletenejše, kar pa ni nujno potrebno. S tehniko prisilne povezave se omenjenim problemom izognemo. Še več, najdemo lahko tudi 'slučajno' kombinacijo, ki je v preteklosti vodila v marsikatero odkritje.

	neposredne povezave		posredne povezave
naključne besede	--› rešitev		--› asociacija --› asociacija --› ... --› rešitev
škatla	obuto nogo dvignemo na škatlo in očistimo čevelj	monitor	zaprašen › statična elektrika – antistatična protiprašna krema za čevlje
papir	obrišemo s papirjem	žica	ostanek od hišne napeljave --› spraviti v škatlo --› stene --› krtače povežemo tako, da tvorijo obliko škatle s ščetinami, obrnjenimi navznoter (obut čevelj nekajkrat potisnemo med krtače)
voda	izpiranje z vodo	kolo	vrtenje --› motor --› okrogla krtača, pritrjena na motor
delavec	odidemo do ‘poklicnega’ čistilca čevljev	dežnik	dež --› vlaga --› hladno --› termometer ... ni rešitve

Tabela 1: Usmerjene povezave
Problem: Zaradi bolečin v hrbtenici iščemo način, kako brez sklanjanja očistiti prašne in umazane čevlje. Prikazane so neposredne in posredne povezave oz. rešitve.

Metoda je široko uporabna na različnih področjih človekovega delovanja, primerna pa je tudi pri pedagoškem delu za iskanje novih zanimivih tem za seminarske in diplomske naloge (Pečjak, 1989). V tem primeru lahko za iskanje splošnih tematik uporabimo kategorijo povezave dveh besed, ki smo ju naključno poiskali iz ozkega segmenta literature (slovarji, leksikoni, strokovne knjige, kazala), ki to področje obravnava.

Tehnika je tako individualna kot tudi skupinska. Pri njej velikost skupine ne predstavlja posebne omejitve, individualna pa je zato, ker 'generator' idej ni le človek, ampak človek v povezavi s ključno besedo. Če izčrpamo nekaj ključnih besed (velja tudi za skupino), jih vedno lahko najdemo še poljubno mnogo. (Likar, 1998)

Na poti v prakso ... strokovni članki:

Članki so bili objavljeni v strokovni literaturi Gvin, ki je dostopna tudi prek Interneta.

NASLOV: Labirint izvirnih zamisli, VIR: MANAGER, Številka: 6, Datum: 25.06.1998
NASLOV: Spodbujanje ustvarjalnosti: Tudi žabe zmorejo leteti visoko, VIR: GOSPODARSKI VESTNIK, Številka: 5, Datum: 03.02.2000
NASLOV: Zanimanje je veliko, čaka pa raziskava trga, VIR: GOSPODARSKI VESTNIK, Številka: 30, Datum: 03.08.1995

VPRAŠANJA ZA RAZMIŠLJANJE 1. Ali menite, da rezultat inteligenčnega testa pokaže sposobnost človeka, da je inovativen? Razložite svoj odgovor! 2. Poiščite svoje primere invencije, inovacije, odkritja, izuma, tehnične inovacije! 3. Navedite lasten primer, kjer bi lahko uporabili tehniko Možganske nevihte, Usmerjenih povezav ali katero od drugih tehnik za kreiranje idej! 4. Ali smatrate, da ste ustvarjalni, ste konvergentni ali divergentni? Navedite, zakaj in opišite nekaj primerov! Če menite, da niste, poiščite razloge! 5. Pošičite podoben primer kot 'Bicikel', kjer se v enen izdelku skriva izum, več invencij in tehničnih izboljšav! 6. Poiščite primere iz vsakdanjika, kjer bi vam inovacija izboljšala kakovost življenja (čiščenje, študij, šport,...)!