Povzetek

Poglavje obravnava zgodovino ustvarjalnosti in izumiteljstva. Prikazuje vzgibe, ki so vodili posameznike in družbo, da je inovativnost iz hobija posameznikov prerasla v družbeno in gospodarsko nujo. Končni cilj inovativnosti je korist, ki jo novost doprinese.

2.1 Zgodovina človeštva kot zgodovina izumov

Ko razmišljamo o zgodovini človeštva, običajno omenjamo vojne uspehe ali poraze te ali one strani.

Najzanimivejših poglavij velikanske knjige, ki se ji reče življenje, pa nikoli niso 'napisali' niti vojaki niti bogataši niti oblastniki, temveč ljudje, ki so dejavno pripomogli k temu, da bi človeštvo živelo udobneje in bi za delo porabilo manj napora.

Taki večni premišljevalci in ustvarjalci so bili izumitelji. Pri tem je vseeno, ali gre za tistega pradavnega prednika, ki je ukrotil ogenj in ga ukleščil na domače ognjišče, ali tistega, ki je iznašel kolo, ali izumitelja Ressla, ki je iznašel ladijski vijak in z njim dal poslednje slovo jadrom, ki jih je poganjal vedno nezanesljivi veter.

V starem veku je veljal izum za redkost. Arhimedov vijak, s katerim naj bi črpali iz vodnjakov vodo, je bil sicer epohalen izum, vendar je bilo oblastnikom ceneje oborožiti nekaj vojakov in v sosednji deželi zasužnjiti mlade može in jih prisiliti, da so z energijo svojih mišic iz vodnjaka dvigovali vedra vode.

V srednjem veku se je število izumov postopno večalo. En izum, korenit ali pa samo izboljšava, ki so jo koristno uporabili in je torej postal inovacija, je narekoval drugega. Izumitelji, ki so nekoliko negotovo vstopali v javnost, so veljali bolj za čudaške rokodelce, ki so bili pogosto pod budnim očesom cerkve, pri kateri ni bilo treba dosti, da je iznajdbo proglasila za satanovo delo.

Kljub zidovom ob robovih mest in pregradam v glavah srednjeveških ljudi pa ustvarjalni duh nekaterih posameznikov, ki so živeli v tem mračnem obdobju, ni in ni miroval. Že v renesansi (15. in 16. stoletje) so morali novemu stanju duha, ki je preplavil vso Evropo, popustiti tako cerkvena gosposka kot cehovski mojstri. Sledilo je obdobje razcveta inovativnih posameznikov, ki so ga zaznamovali veliki umi, kakršni so bili izpopolnitelj infinitezimalnega računa Gottfried Leibnitz, naravoslovni filozof Isaac Newton, astronom Galileo Galilei in mnogi drugi, ki so ustvarili osnove razcvetu inovacijske misli; ta je kmalu omogočila tako trdno znanstveno osnovo, da so lahko poznejši rodovi gradili najbolj zapletene stroje in naprave.
Začetki industrijske revolucije v 18. stoletju so zaznamovani s tako sijajnimi izumi, da je lahko na njih zrasla industrija, ki je bila za človeštvo zanimiva vse do eksplozije inovacij, katere sodobniki smo mi. V tem obdobju smo priča izumu parnega stroja, tkalskih in predilskih strojev, pojavi se elektrika pa prva podmornica in nešteto novih izumov. In kje so odkritja na področju kemije, fizike, matematike, medicine, humanističnih ved...

Na začetku tretjega tisočletja, ko smo sredi informacijske revolucije, ni več mogoče opisati vseh inovacij, ki poganjajo ogromno kolesje svetovnega napredka. V naših časih se v enem samem letu pojavi več izumov, tehničnih izboljšav ali drugačnih invencij kot prej v celem tisočletju.

Današnji svet z neznansko naglico napreduje in se včasih tudi ugonablja na invencijah in inovacijah.

Družba, ki ne sledi temu trendu, je obsojena na tehnološki propad. Danes inovacija ni več samo stvar ljubiteljskega konjička, je področje, ki zahteva time strokovnjakov z raznih področij in organiziran pristop, kjer ni noben člen v invencijski in inovacijski verigi prepuščen naključju. (Likar, 1998).

VELIKI SLOVENCI Iz rodu v rod - Slovenska posebnost: kozolci Naprave za sušenje in shranjevanje sena iz vzporednih gred, v obliki navpičnega ploskovitega sestava in s streho na vrhu so izvirna slovenska posebnost. Nastanek tega izuma in njegovo avtorstvo nista natančneje določljiva, nedvomno pa gre za dolgotrajen razvoj iz rodu v rod, v katerem je iz skromnejših začetkov nastala najbolj razvita oblika dvojnega kozolca pod eno streho - pri teh antičnim podobnih 'kmečkih templjih' se uporabna funkcija neločljivo povezuje z estetsko. Rezultate takšnih krajevno omejenih pojavov so teoretiki pripisali lokalni ustvarjalnosti, v 19. stoletju poimenovani 'genius loci'. Kozolci bi bili lahko najbolj avtentična slovenska zaščitna znamka, vendar pa je klasičnih, povsem lesenih ali deloma iz kamenja zidanih kozolcev vse manj, pa tudi modernizirane, z betonskimi stebri in opečnatim kritjem, le še malokje postavljajo, odkar se uveljavlja živinorejska tehnologija, ki namesto sušene uporablja v plastičnih balah shranjeno svežo travo.

Portret nekega izumitelja

Pri ustvarjalnem delu je eno od pomembnih načel dejstvo, da se ustvarjalni človek med procesom ustvarjanja ne obnaša togo, da ostaja miselno prožen in dovoli vstop novim idejam. Te so lahko povsem nenavadne in morda tudi neuresničljive, vendar je pomembno, da človek dovoli toku misli prosto pot.

Neformalno razmišljanje je pogosto povezano tudi z neformalnim okoljem. To ponazarja primer nekega uspešnega izumitelja, ki so se mu najboljše ideje porajale v vroči savni. Te so mu prinašale eno zlato priznanje za drugim. Njegov problem je bil le v tem, da je imel zaradi pomanjkljive izobrazbe premalo teoretičnega znanja za uresničitev marsikatere sijajne ideje, ki se mu je porodila. Problem je rešil tako, da je za tehnično izvedbo vsake svoje zamisli pridobil strokovnjaka ustrezne stroke.

Pri njegovem ustvarjalnem delu je odigrala pomembno vlogo tudi izjemna sposobnost pomnjenja in kombiniranja idej, ki jih je potegnil iz svojega spomina. Znanje, ki si ga je sicer amatersko nabiral po različni literaturi, mu je omogočalo, da se ni podajal v nerealne projekte. Ob tem ne gre prezreti emocionalnega dejavnika pri uresničevanju projektov. Ideja, za katero se je odločil, da jo bo poskušal rešiti, ga je vse do uresničitve čustveno povsem prevzela. Zdi se, da mu je to dajalo pogonsko gorivo, ki ga je neprestano vzpodbujalo k dokončanju projekta.
Pomemben faktor pri izumiteljskem delu je tudi misel na finančni uspeh. Želja po finančni stimulaciji ga je odvračala od projektov, ki bi zahtevali samo velik možganski napor in investicije brez finančnih rezultatov.

Tako je pogosto že v fazi prototipa plačal raziskavo tržišča in ugotovil, ali je smiselno nadaljevati ali ne. Pri tem je dobil osnovne informacije o tem, ali bi bil proizvod ob morebitni serijski proizvodnji tržno zanimiv.

Nenavadnost njegove intuitivne inteligence je bila v tem, da je dobival ideje z raznih strokovnih področij. Tako je izdeloval aparate - orodje za njihovo izdelovanje je izumil sam - tako s področja elektrotehnike kot biologije, okulistike in na koncu je poskušal s tehniko prodreti celo na področje mejnih znanosti.

Zanimivo je, da je, zavedajoč se smiselnosti svojih izumov, po sleherni realizaciji dajal svoje izdelke testno preizkušati vrhunskim institutom tiste vrste, kamor je izum sodil.

Na tem konkretnem primeru izumitelja smo s praktičnimi primeri potrdili trditve, ki govorijo o tem, da je za izumiteljsko delo potrebna intuitivnost, spomin, čustven odnos do izuma, predhodno znanje ali vsaj njegova organizacija in nenazadnje tudi materialna vzpodbuda. (Likar, 1998)

V odprtju problema je že nakazana rešitev

Eden od pomembnih faktorjev pri ustvarjalnosti, ki naj bi se iztekla v invencijo ali inovacijo, je postavljanje vprašanj. Ni namreč čar le v reševanju, marveč tudi v odpiranju vprašanj in problemov, kar pomaga, da dobimo pravo podobo o ustvarjalnosti neke osebe. Pri postavljanju vprašanj gre namreč za samoniklost vpraševalca, ki največkrat z vprašanjem išče novo pot, novo rešitev, ki je drugi dotlej še niso ugledali. Odgovori na večino postavljenih vprašanj so običajno standardni. Le redkokdaj vznikne vprašanje, ki lahko pomeni tudi povsem novo usmeritev in spelje tok razmišljanja na drugačno pot. Razen tega postavljeno vprašanje pogosto že vsebuje odgovor in s tem izgubi vsaj del svoje smiselnosti.

Postavljanje vprašanj, pravzaprav ustvarjanje zaznav novih problemov velja v psihologiji za enega od viškov ustvarjalnosti in implicira tudi njihovo reševanje. Kdor je sposoben postavljati vprašanja, jih je zmožen pogosto tudi reševati, saj s postavljanjem vprašanj in problemov že sluti ali pa vsaj nakazuje njihovo rešitev.

Isto velja tudi za učence. Tisti, ki sprašujejo, tudi razmišljajo. Tako so nesmiselna vprašanja lahko le odraz nerazumevanja snovi, lahko pa se za njimi skriva razmišljanje, ki mu mora učitelj posvetiti večjo pozornost.

Vrhunsko ustvarjalni ljudje veljajo največkrat za večne upornike. Ni pa rečeno, da so vsi postavljalci vprašanj tudi resnični končni reševalci nekega problema. Nekateri znajo probleme samo odpirati, včasih tudi s cinizmom, razdirati povprečne rešitve svojih bližnjih, niso pa jih sposobni v praksi reševati. Le redki so sposobni razdiralno ustvarjati. (Likar, 1998).

Od ideje pa do končnega cilja - inovacije - je pogosto še dolga pot, na kateri je treba odstraniti številne ovire, ki pa jih lahko prepustimo tudi manj inovativnim ljudem, operativcem, ki se bližajo končnemu cilju.

Primer: Stroj za najbolj strme terene

Slovenija ima nekaj deset tisoč hektarjev vinogradniških leg, večinoma hudo strmih ali vsaj močno nagnjenih. Tudi sicer je naša dežela v glavnem hribovita; na strminah je okoli 70 odstotkov kmetijskih površin, na mnogih od njih pa so kmetijski stroji na kolesih zaradi majhne naležne površine ali nevarni ali celo niso uporabni. Na takih terenih je seveda potrebna specifična kmetijska mehanizacija.

Od tod je začel razmišljati inovator iz Maribora Marjan Uršič: "Za strme terene je najbolj varna, pravzaprav idealna gumijasta gosenica, ker je elastična, zaradi velike površine ne zbije zemlje in ne dela kolotekov." Uršič, podjetnik je že deset let, je sprva predstavljal v Sloveniji tuje izdelovalce kmetijske mehanizacije, nato se je preusmeril. "Ker sem za drag denar prodajal tuje znanje in sem verjel, da lahko bistveno ceneje svojo pamet," pravi. In je zasnoval ter narisal načrte za večnamenski hitrostatični gumigoseničar (širino gosenic je mogoče glede na strmino prilagajati od 750 do 1050 milimetrov) z nosilnostjo do tisoč kilogramov, na katerega je mogoče namestiti več različnih priključkov: rotacijski kosni mulčer, turbopršilnik, vršičkar, hidravlično sekiro, prekucni tovorni keson, hidravlično nakladalno lopato, mešalec betona, snežni plug itd.

Nekaj teh strojev že brni po slovenskih vaseh, kmalu jih bo, je prepričan Marjan Uršič, še bistveno več.

"Moj gumigoseničar porabi zaradi hidravličnega prenosa minimalno količino goriva, je primeren za manjše površine (do treh hektarjev) in je uporaben ter povsem varen do nagiba 50 stopinj. Po mojih načrtih ga izdeluje italijansko svetovno znano podjetje Hinowa, nekaj priključkov partnerji v Sloveniji, nekaj pa v tujini," predstavlja Uršič svoj stroj. (Večer, 2000).

Na poti v prakso ... strokovni članki:

Članki so bili objavljeni v strokovni literaturi Gvin, ki je dostopna tudi prek Interneta.

NASLOV: Marketinške ideje: inovativnost in konkurenčne strategije, VIR: SVETOVALEC iz Gospo. vestnika, Številka: 13, Datum: 24.03.1994

VPRAŠANJA ZA RAZMIŠLJANJE 1. Iz portreta slovenskega inovatorja izluščite nekaj bistvenih dejavnikov uspeha (key success factors)! 2. Katere so bile glavne pomanjkljivosti in kje se odražajo? 3. Poiščite vsakdanji primer, kjer vam 'nekaj ni všeč'. Jasno definirajte problem in poskusite iz njega izpeljati rešitev! Kot invencijo, morda tudi kot inovacijo!